Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Beri dalje...

Nadihaj se svobode,
reši spon jeklenih,
plaha ptica golobica,
nekdaj duše ti družica.

Že toliko besedi
na ta račun izrečenih,
napisanih je bilo.

Pa to samo v človeku je,
čas leti takrat,
ko primankuje nam ga...

Okovano srce v okovih nesreče,
ne razume zakaj, besede so moteče.
Delček v srcu še upanje goji,
a razum ...

U majke jedini sin
Za oca on ne postoji
Potpuno sam i bez ljubavi
U praznoj sobi gleda u zid
On nikud ne...

Dóns se mi pa nič ne da
prečesala sem misli
sploh ne najdem rime
sedim in gledam v prazno.

Že cel teden sem sam v tem stanovanju
v moji sobi.
Redko grem ven, čeprav so dnevi
vse bolj svetli in vroči

Uži...

Slišim jo
kako
hodi
z mano
z roko v roki
z domišljijo
ki jo
nosim
pod srce...

Daj zavij se v celofan,
da ne boš slučajno začutil vetra,
da ti ne bo razpihalo dlak,
uničilo tvojega bolnega zavetja.

Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.