Roža naj mi cvet ponudi,
naj vzmem ga s sladkobo sanj!
Otožna reka naj se vije
Vije naj se daleč stran!
Svojo večnost naj izlij...

Mladenič, nedavno bil otrok,
njgov stas je zaskrbljeno slok,
stopil pred življenski je obok.
Za njim najlepša p...

Kaj mi ostane, ko enkrat spoznam,
da moje besede vse so zaman?
Pošiljam jih k tebi kot sle mojih misli,
a vedno se vračajo z za...

Se pesem neskončna v jutro rodi.
Preplašna se včasih v neznano izgubi.
Karkoli prinaša ta upa svetloba,
s sabo...

Misel se preliva v besede,
iz dna duše se vzpenjajo,
prikazni, silhuete blede,
svoje nevidne mreže napenjajo.

popka
na isti roži

metulja
na istem cvetu

utrinka
na istem nebu

Običajno mesto
in vsi ti ljudje
ki sploh vidim jih ne
temotnost prostora
pogoltne vase
moj strah<...

Vrata. Vstopim.
Spet vrata.
Vstopim.
Po dolgem hodniku
me pričakajo vrata.
Vstopim.

Včasih, ko te pogledam,
tako slučajno, nehote,
se mi utrne misel:
Tebe je nemogoče ne imeti rad.

Kot kapljice dežja
Kapljice dežja drsijo po šipi
Prisluhnem jim
Prisluhnem njihovemu nežnemu škrebljanju
Gledam jih
Beri dalje...