Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Med nebom in zemljo,
med rjuhami in deko
s teboj objet
pod tkanino sem tesno.

F
držiš mi roko
božaš dlan
v vlaku
sedim ob oknu
noč je dan

Tema je bila
Čakal sem te
Da boš prišla
In se bova videla

Tebe ni bilo
Zaman sem čakal te...

Nakopičeni trenutki
Zlivajo se v podobe
Ob zavesti
In brez nje
O katerih
Ne izvemo
Od kod prišle so

Kakšen
izraz
ima
ta obraz?
Narisala
si
mrtve oči.

Sem vprašala poeta:
"Pesnik, daj, povej,
kam naj se obrnem,
da bom zrela prej?

nad pečinami
ples orlov na valovih
ljubezni vetra

moje srce razpada.
z vso močjo se trudim zaustaviti
neusmiljen razkroj, čeprav se obenem zavedam
nesmiselnosti ...

Vročično zrem v temno noč,
ki počasi vpija mojo moč,
rad zavpil bi - na pomoč,
toda ne morem,
saj začutil sem dih smrti.