Nasmehnem se...

Vem da mirno spiš
daleč stran od mene ležiš
zaspal si s telefonom na prsih.

Kadar izmaličen iz vsakdanjosti vstaneš, se pokrižaš, greš k maši, in posediš pod borovci na klopci,

Mraz čutim.
Počasi
in predirno
mi sega pod kožo

Bi res lahko zaživela najlepšo pravljico?
Bi nama uspelo združit nebeški duši?

Bi se ljubila do zadnjega diha,
Beri dalje...

O Bog, ima le šestnajst let,
pa bo mogoče morala umret.
Šla je v dom prepihov,
v hišo krat...

Okica ima lepe ocke,vsaksno drugacno.

Na krhkih perutih ljubezen pripeta
je vzletela tistega čudnega dneva,
ko je zarja jutra trajala do večera,
kakor bi se žalost vesel...

Ko s tabo prelestne poti
hodim,znajdem se v gaju
polne dišeče majske topline,
ki v srcu nikdar več ne mine.
Tu si, v mavri...

Sem le trenutek, kakor kaplja časa.
Vsakdanjost, jutro, dan in noč nečesa.
Ranljivo plah in v prihodnost zroč,
le veja...