Duša hrepeni,
se iskri,
lebdi med zemljo in nebom.
Srce zdaj miruje
in spet bije
v ritmu vesoljske melodije.

Snov v misel se razblini,
sam med zvezdami sem, nezaščiten.
Iščem v gosti tej črnini,
smisel pravi, prvobiten. 

Jočejo zvezde v bolnem sijaju,
ko gledajo ljudi, kako žive,
le jemljejo, nič ne dajo,
vlečejo se skozi svoje prazne dni.

So takšna jutra
ko ne veš
kaj v srcu čutiš
kaj sploh smeš

Spomini..
Povsod, kamor pogledam..
Včasih me res vse spominja nate..
Nate, ki nekoč si bil mi vse.. in zdaj le senca,.....

Če bil bi čarovnik
začaral bi ta težek svet
v prečudovito deželo
v kateri ljudje radi bi se imeli
in žel...

Ta strast,ki v meni se kopiči,
želja za tem ognjem
in temi zublji,
žgočimi in požrešnimi,
postaja vedno bolj pekoča,
...

Skorja tvojega telesa.
Robovi tvojih slik pričvrščajo slike izpred mesecev,
ko se zdi,
da so poniknile,
le...

Lebdim v brezčasju nočne ure,
čakam, da se nervoza razkadi,
a se le gosti in me budi;
umivam se v upanju, da mine.