ne sprašuj me po domu.
ne vem več kje sem doma.
za tistimi hribi bo vse zgorelo
od nasičenosti jutra.

Vidim grm, zeleni košat grm,
na njemu cvetje,
v vsakem listu neka želja,
v vsaki želji vprašanje.

ni neba ne tal
naletava močneje
slišim tišino

V nedeljsko jutro
pod oknom zadiši
čisto prava cigara
in malo črnega humorja.

Dan bomo spet preživeli v parku.

Kava zagreje
mrzle, ledene misli.
Minus sedemnajst.

Na tvojim sam poljima visok jablan, stojim,
a ti mi daješ sebe, mirisom ravnice drhtiš,
između neba i tvoje zemlje istinski se znojim, ...

Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.

bla bla bla

Si kot dež,
razlivaš se po meni,
ko se obračam
po tvojih lužicah,
s katerimi polniš
žametne noči...

V megleno jutro smo šli
z izčasenim korakom,
požiralci ur,
skrunilci vetra.

...