Vesolje v steklenici,
ki razburka ga veter
zaneti se v vihar.

Ko ozrem se v kroglo,
spreleti me srh...

Žarki zbadajo
gozdna tla, budijo mah;
škrate in palčke.

grizem skozi
megleni obstoj
nekega jutra
v sredico
nedostopno

Tako je preprosto umreti na krilih besed.
Kaplje rinejo v okno
za zidom se riše pomlad.

Tam zunaj kriče...

Hotela sem,
da bi me razumel,
hotela sem,
da skupaj bi bila,
hotela sem,
da skupaj srečna sva, Beri dalje...

Zakoračila si mirisnim tragom struka,
i tako se zaljuljalo naručje moga osmjeha
kao da se rijetka prozirnost,
to neponovljivo drh...

Imam eno! Pravijo da je prava!
Mogoče to pravijo tisti, ki mislijo da je krava?

Je res da družba naša ne tolerira...

Sončna sem
Ko me pogledaš
Živosrebrno

vsa sonca
na tej strani
so tja
v belo
izklesala sledi
nevidne skoraj
porajajo jutra