skozi
prosojnost kože
prodirajo misli
oprane
v jutranji rosi
počasi drsijo

Sveta v jutro; mrzel dan,
megla ostaja včeraj.
Sama nad hribom dol v pristan,
igra nemoč kot zmeraj.

Že sonca...

Luna sije,
Svetel mrak,
Pa se skrije
Za oblak.

Dežuje.
Dež ujame sončne žarke,
V kapljah cveti mavrica
Pisano polje tulipanov
Na nebu.

Šopek za mesto.

Murus,
uganka, ki
roji mi po glavi,
videti ni, konca ne tej
igri.

En, dva,
Tri, štiri, pe(d;t)...
reši vseh pregreh...
šest, sedem, (o;v)sem
daje smisel keh...

Znotraj vidnega polja zaslutim par.
Zdaj ju zagledam.

Utišajte vsa brezna,
naj kaplje začno vnovič dihati.
Umirite svoje sence,
naj dih izsanja iluzije ponikle v oblaki...

Neslišne mehke noči
oblečene v beli bombaž
najlepša družba ste mi,
ko nežno drsim skozi čas.

Kako se srečno življenje živi?
Kako se srečno življenje naredi?
Ga pozante vi?