Moj narod je epidemija,
živeča, dihajoča kuga.

Nimamo nicesar, a nabiramo se vec nica,
in se bahamo o nic...

Ko potujem
na konec tega dneva vidim;
svoje telo,
dve roki in dve nogi,
trup z brazgotino, 

Rojevam samo sebe
brez popadkov potiskam
s solzami močim ... ?
Ne vem kam naj stopim ?
V robidje zaple...

Ni razloga za ponovni potop v krog sanj,
če nenadni udar svetlobe packa lise pred očmi,
dokler se svet budi v soncem jutru,
bodo p...

Duha
ubija mi
praznine moč ...
Oči
odsotno
zrejo v temno noč ...

zlatim tišino tistega utripa
klečim pred seboj
odnašam drhtenje novih juter
bežim od popolnosti
odmakn...

Ne mislim.
Torej me ni.

Kakšno hišo naj zgradim,
ko najin svet izgine?
Kako zatrla bom spomin,
pretrmast je, ne mine.

Saj novo pot bi tl...

Razteza se tkivo življenja

Kot mehko prožno blago

Se plete v veje okostja

In greje hladno telo.

Ti, ki pripadaš njemu
polziš po mojem licu
zaradi njegovih besed