Zbeganih rok veselje
Zavila je v šumeč papir
Zavihanih rokavov spoznanje
Večen je nemir.

Odprla sem žilo
in ti dala piti,
kar mi je vrelo v krvi,
dvignila skalo, da si uzrl,
kaj je drobila pod težo

Nekje, nekoč, ko jutro se zbudi,
ves svet v mrtvi tišini.
Iskala bom ljubezen, toplino,
iskala varnost in tvojo bližino.

Za tuja gnezda polaga dušo
pred in po mraku. S suho rušo
vrženost inkarnacije bitja,
strahopetnim skrivaj maši pušo.

Samo za trenutek,
daj postoj,
da ti v slovo roko podam…… TUJEC.

In nikar se ne oziraj tja po reki,
k...

Admšu, Admšu, piki,
kaki, puk, pipi.
Vonj poletnega večera,
ki se dviga iz razgretega mesta!
Pogled z gradu na ...

zapleta ga v jeklene žice
ovija razum
zaseda prostor odprtine v zidu
okno brez zaves
zakrito s pregreto pločevino

strah Beri dalje...

Šla sva po poti,
dišala je trava,
bilo je usojeno,
da se spoznava.

Odmaknjenost pogleda,
omejenost z neskončnostjo
večnega preusmerjanja uma.
Iskanje paralel lastnega videnja
sedanjosti v priho...

Svilena mehkoba oblakov
kot tančica ovila je sonce v skrivnost,
ob vznožju sneženih očakov,
krasila vsak konec...