Razbil si ogledalo naju,
ko sva še živela v navideznem raju.
Ostalo je nešteto razbitih trenutkov,
...

Kaj se izdajaš
duša zelena,
v sonce rumeno?...

Od kadar stojiš
za stebrovi akropol,
tvoja je roka
polna fontan,

Rada bi svobodo,
da bi moje noge mirno tekle in
prodirale skozi visoko zeleno travo,
ne da bi kdo hodil za mano in
ugotavljal ...

Razpacani trenutki,
neslišni občutki,
zabrisane sanje,
ne verjemi več vanje.

Z izsušenim izvirom solz
tavam po mesečini
Brezciljno iščem izgubljeni nekaj
Hrepenim po svobodi in miru Beri dalje...