Stopam okrog
in iščem, v soju bleščic
barvnih luči,
veselih ljudi…..

Uklanjajo se debla vitka vetru,
šumi hladna pesem skozi zrak,
kos na veji postane, poje svojo pesem etru
dež je začel rositi...

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Zmečkan kliše v roki in utrujene misli.
Borov rt in grenak priokus morja sta slepa potnika na tej ladji.
Pospešek prek valov v horizont...

Kdo si, neznanka? Od kod si prišla?
Že leta te gledam, pa te ne poznam?
Si res to, kar praviš, izgledaš drugačna,
nekako bolj ...

Glej, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na naj...

Sem kot potujoči val,
ki išče obalo resnice, ljubezni, dobrote,
kot, da iščem nedosegljivo obalo,
ki mi jo je človek odvzel.

Kristalno črna griva
preplašeno pozdrav pošilja.
Ni je moči vetrov poštene,
da bi iz trdnega jo reda izvila.

Beri dalje...

Zapiram.
Odpiram.
Zapiram…
Od senčnih prepletanj utrujene so veke,
zaprem jih...