Tudi ti boš stal pred smrtjo
in v grozi boš sopihal
ali spravljen s celim svetom
mirno se ji boš nasmihal.

Danes, včeraj, jutri...
Svilnate misli mi nosijo tvoj koralni vonj.
Žametni njih dotiki klijejo tvoje besede, ki so tako daleč... Beri dalje...

Bolečina mi pojenja,
nič več se ne bojim trpljenja,
osvobodila sem se tega,
kar mi prinesel je zob časa. Beri dalje...

Zmeraj se spomim, dni ko si kopala,
Vedno se bom zapomnil dni, ko si me ganla,

Gnala si me, da kopljem, kopljem globje,
da kopljem ...

Se srečata prijatelja
na krilih prazne sreče.
Tam v parku sedeta na tla
in tak pogovor steče:

Veš, da je tudi belo včasih črno
in če razumeš, dan je tudi noč.
Je v ženski moški, in je pleve zrno
in nič je ...

Čas v niču se raztaplja -
iz dneva v dan,
z nočí v noč,
v nič samota se odeva,
na boljši jutri čakajoč....

Solza ponosa
navlaži oči,
temno je,
le v moji sobi
soj luči.