Tenčina gladine ob napol dotiku;
preigravati misel o skoraj premiku.
Pretekla dejanja v sedanjem povedku;
kolibrijev let v p...

Včeraj mi je zmanjkalo rdeče niti.
Njeni žalostni ostanki
se mi kot kačice
motajo pod podplati.

Vsakič, ko zagr...

Čas je izropal najine besede
brez Tvojih ustnic so
kakor poletno nebo brez zvezd.

Prostor ukradel poslednji najin pogl...

na vroči plaži
švigajočih pogledov
sva noč čakala

Trn. Najstarejša zrelost ga ne izruva. Rase z mesom.
Boli, ko iz njega curlja kri, razredčena z raznimi
nekrvnimi telesci. Teče, teče ko...

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Pesem ki sem se jo spolnil med solo.

Mogočno odzvanja zven zvona,
ki bridka usoda časa bije ga,
že mnogo let in vrsto dni,
oozarja da večnega pač nič ni.

Oprosti za vse nežne poglede
rojene v sanjah o sreči,
oprosti za vse kar sem rekla
ali sem hotela izreči.

Duša mi je okamenela,
izgubil se je srčnosti utrip,
tvoja podoba čisto je zbledela.