Patetika vesolja
Od Matej   

Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
potenciran znoj globokih čustev
ne reši te darov potrebnih žrtev.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Poklekni pred vesoljno silo in se ponižaj,
usta svoja zlobna ta široka utišaj.
Skloni glavo in ne glej visoko,
spusti svojo razdiralno grešno roko.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Se smejiš, sprašuješ – jeziš, ukazuješ?
Stori to, dokler lahko, dokler ne čuješ
trombe glas, zveneč močan doneč;
takrat se prebudiš prepozno le vedeč,
da v mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)






Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!