Ivje se mi lepi na obraz,
obrišem, z rokavom,
med vejami pa razpeta
iz drobnih nitk stkana pajčevina,
delo gozdnega tkalca.

Gola drevesa nemo drhte v vetru,
med krošnjami vidim modro nebo.
Stopam po zamrznjeni gozdni poti,
zavijem na skrito stečino divjadi,
a me vedno pripelje nazaj na pot.

Čutim prepletanje dveh svetov,
človeškega in živalskega.
Nekoč sta bila eno,
da, daleč nazaj,
davno nekoč, sta to bila.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---