Od Yggradsil
|
Kot pajčolan razgrneš dlan, da z nežnim stiskom zadušila bi srce, ki je prepolno sanj lebdelo nad vrhovi streh, sanjavo v jutranjih poteh.
Oblakov težkih siva mrena briše večni svet idej, hrepenenja bridkega koprena srce kot strehe hiš ovije, pa saj še bije, saj še bije... Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |