V tej objavi se razpravlja o vsebini: Megla

Cudovito napisano Luka ... Mislim da je vsaka nadaljnja beseda nepotrebna ...

lp, ajda

Komentiram pesem Megla od Yggradsil:

Kot pajčolan razgrneš dlan,
da z nežnim stiskom zadušila
bi srce, ki je prepolno sanj
lebdelo nad vrhovi streh,
sanjavo v jutranjih poteh.

Oblakov težkih siva mrena
briše večni svet idej,
hrepenenja bridkega koprena
srce kot strehe hiš ovije,
pa saj še bije, saj še bije...

Nekaj lepega je v tej pesmi. Deluje kot melodija, ki se preliva iz verza v verz, čisto drugače kot pri tisti poeziji, kjer se verzi lomijo in ponesrečeno zatikajo.

Tebi se je ideja uspešno posrečila Yggradsil. Vsebina teče sporedno z ritmom in bralca podzavesno vsrkaš v pesem in to tako močno, da ko se začnem zavedati me pripelješ do njenega konca. To je pesem, katero mora človek kar naprej brati in brati in prebirati. Čedno ni kaj...

Še posebaj mi je všeč tvoj pozitivizem.

LP Matej!