Moje ogledalo je celota
Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v ponedeljek, 24. nov. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Neznanska sreča je morala biti,
da mi je bilo dano ogledalo.
Če ne bi videla toliko različnih
in zanimivih odtenkov mavrice,
bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,
kjer so ti sojenice dale oči,
natrosile idealov, poosebile vonj,
obkrožile z dobrimi pripovedovalci
in strastnimi bitji klene volje.

Neprecenljiv vodnjak je želja,
stati za tistim kar ti pripada,
neozirajoč se za sivino stanja,
ki ga ponujajo kot edinega pravega.
Od pretirane zagnanosti sanj,
velikokrat res ostajajo odprta usta,
a nikdar zaprto srce in moč,
spreminjati zakoreninjeno zlo,
ki se polašča in prepleta
v tako enostavne stvari, ljudi.
Tako preprosto dejstvo živeti
in seveda preživeti, izgublja,
izginja kot popačenka imeti,
čeprav že dolgo ne imeti sebe,
ampak biti nekdo, ki je všečen,
tistim, ki bolje plačajo.
Žalostno je, da ljudje še
pri preprosti šalici kave igrajo.
Prepomembni, prenapeti, prazni
želijo prikriti tresljaje rok,
utrip in spuščene trepalnice
in prazno ohišje pogosto ničesar.
Že dolgo za njih mislijo drugi,
svojih želj se niti ne spomnijo,
še sreča, da na veliko in
malo potrebo zmorejo sami.
Nekoč, nekje, ko je padec
še smel boleti in je bilo
vredno potočiti kakšno solzo.
Takrat, tam, ko se je še
delil čas na tri enake dele
in je počitek bil tudi čas
sprostitve, mirovanja, zagona.
Obsorej, ko smo verjeli,
da nas vodijo pametni ljudje,
ki jim je res mar za državo
in ne zgolj za merjenje moči.
Kdo bi gledal to burlesko
samozajedalcev in samouničevalcev,
nesposobnih komunikacije,
neveščih diplomacije,
ki izgubljajo vsak sleherni
danes in jim ni mar za jutri?
In ljudje topo buljijo,
ubogljivo kimajo in bezljajo.
Na eni strani deloholiki,
na drugi brezvestni lenuhi,
avtomatizirano so lenobni,
globalizirano idiotizirani,
samovšečno prenapeti,
izrojeno blazno trčeno tiho.
Neznanska sreča je morala biti,
da mi ni kdo razbil ogledalo.
Če ne bi videla toliko trpljenja,
bi še verjela da je kaj več od zdravja.
In ja, ljubezen, silna sila.
Nesluteno bogatstvo je nasmeh
in tista trma, ki točno ve,
kaj v danem trenutku potrebuje
in na vzeto tudi opozarja.
Neprecenljiv tolmun je smeh,
le koga zanima 24 ur
praznega napetega programa,
če ni časa za preprost stavek.
Kdor hoče, zna in zmore vse,
točno ve, kaj v danem trenutku sme
in rade volje da,
četudi pošilja misli iz sekreta.
Važen je namen, ljudje.
Namen in veselje do življenja.
Važno je kakšen si in kam greš,
kaj občutiš in kaj znaš.
Pomembno je da si drugačen,
da si samosvoj in zanimiv.
Jasno je, da se ne je samo
iz praznih glav rib pašteta.
Dobro je, da razlike so in bodo.
Logično je, da vsaka stvar enkrat crkne
in tudi življenje je zgolj
in samo eno, neponovljivo.
Zato ne crkujte tam, kjer vam res ni treba,
če že ne veliko, kupite malo
ogledalo in se nepremično glejte
dokler ne srečate sebe.
Opozarjam, potem se naveličam
in grem povsem mirno naprej.
Opazujem, potem iz dolgočasja
prestopim v srce življenja.
Samo ne prodajajte mi
izvožene megle podzemlja,
dokler sledim svobodnemu soncu
in vem kaj je prav in kaj narobe...


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!