V oddaljeni sliki
tvoje zabrisane zavesti
lebdi bela meglica
zatrtega spoznanja.
Z drobno žličko
narejeno iz
materije hotenj
praskaš z dna
svoje nepredvidljivosti
zaskorjene ostanke dejanj,
ki nikoli niso bila več kot
begajoča, a tako ukoreninjena
želja.
In rečeš nekomu drugemu v sebi,
potiho: Saj je čas. Še je čas!
Naglas pa:
Samo, časa nimam ...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.