Verjetno je vseeno kako in koliko ga objemam ali pa ne
in ali so moja stopala res tako trdna
in moji zobje zaceljeni
Vsakič znova
mu moram priznati poraz.
Vseprisoten in vsemogočen,
V zrcalu tako ničeven
Moji lasje bodo zmeraj malo kodrasti od preteklosti,
moje oči zabuhle od joka
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (5)
Objavil/a Lolla, v 16-09-2008 08:43,
1. Ne morem
Emily, tudi preteklost bo sčasoma manj bolela, samo lasje bodo pa res vedno malo kodrasti. Zelo lepo ...
Objavil/a Providence, v 16-09-2008 22:26,
2. ne morem
Kot bi tista sreča izpred par mesecev že bledela v rutino, pesmi, če jih jemljem kot ažurne , kažejo sestop s piedestala obeh ... Zavedanje, ki stopi v ospredje, ko hormoni izgorijo ... Tudi če ni tako (in upam, da ni), pesmi imajo itak svoje življenje in svoje zgodbe, in tvoje jo pletejo zelo realno. Rasteš. Metafore so vse okusnejše, npr. zaceljeni zobje. Kodrasti lasje, preteklost, nikoli je docela ne poravnamo, ja, enkratno. Čestitke, emily! P.
Objavil/a emily, v 16-09-2008 22:53,
3. ne morem
tista ekstatičnost in entuziazem sta minila. sem pa še zmeraj srečna, 90% odstotkov časa. spoznala sem tudi, da 1. mi "žalostne" pesmi bolj ležijo, 2. je res tisto kar sem zmeraj govorila, da ko si srečen imaš verjetno marsikaj bolj pametnega za počet kot pisat in 3. da ko pa nisem srečna, bolj ali manj ne bi preživela brez poezije... no, pravzaprav sploh nikoli ne bi preživela brez nje. veliko odvisnosti in obsesij se nikoli ne rešiš, posebaj tistih podzavestnih. in o tem tudi navsezadnje govori pesem, da nebo preveč offtopic in hvala obema, za 5ice
Objavil/a ajda, v 16-09-2008 23:12,
4. Zmoreš
Ja, tudi otožnost da moč ustvarjanja, ki se na nek način obrestuje, če lahko uporabim ta izraz. Še posebaj mi je všeč:
Vsakič znova mu moram priznati poraz. Vseprisoten in vsemogočen, V zracalu tako ničeven tu si povedala vse!