Drobna kepa
zasajenih puščic
leta zapičila so jih
v sredico
bol
ki z jutrom
skrije se
v ogledalu
premazana
natanko je
z medico
da privabi
čebele
in posrka
njihov strup
jih odpihne
snežno bele
v sebi zadrži
obup
lahno poplesava
s težo
prelomljenih nog
potem razširi
svoja krila
v mogoten
spevji lok
da nad obzorjem
v svoj oblet
poleti
v poslednji let
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.