Nemirna poezija
Napisal/a tomm, v petek, 08. avg. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Skozi mene se rado prepleta
moč tihih nebeških glasov,
odzvanjajo mi v telesu
kot pesem jutranjih zvonov.

Nočem v sebi realnost
za mene je dan le dokaz,
da človek živeč v oblakih
je skrivnosten kot lunin obraz.

Poezija se z zvezdami druži
mogočnost daljav ne pozna
stih se z melodijo rad druži
želi, da ga z njo kdo spozna.

Pesnik ji da le ogrodje
razgrinja besedni zaklad
v svoji veliki želji
ne ve žal melodijo ji dat'.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!