Napisal/a isoncek, v torek, 22. jul. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko sem v veter skrila krike,
ki so iz mene vreli,
prebarvala sem temne slike,
šla v čas bolj beli.

V času belem, dojemljivem,
srh strasti zakrivam,
čakam v hladu sprejemljivem,
blatno sled izmivam.

Sem porušila pregrade.
So na strah mejile?
Morda so se le iz navade
v sanje pretopile?

Sem prezrla sled nesnage,
ki je mir kalila;
sem že vse krvave srage
dvojnosti izmila?

Nisem! čutim dušo tleti ...
Pesem, v pesek sprana
narekuje mi goreti,
solza ni več slana.

Ne sprašujem več, kako
te hočem in zakaj.
Topli veter krike vrača:
Moram v najin čas nazaj!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)