Ne jokaj, pesnik! (poskus soneta 14)
Napisal/a isoncek, v sobota, 05. jul. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Povej mi, si že kdaj poslušal srečo?
potipal sanje, gledal misli nežno,
zagrabil veter, božal pesem bežno,
poniknil v prazno, zrl v bit molčečo?

Si sploh dojemal nihanja vprašanje,
ki bitja tvojega se ne dotika?
Si že poskusil iti brez odmika,
potresti zlatih zrn v brezupno spanje?

Če nisi, daj, poet, ker nekaj hočeš
v svoj že globoki duše rez dodati!
V sebi si sam, a več jokati nočeš.

Ti veš, navdih ne čaka te pred vrati
in pesem ni, če stalno tarnaš, jočeš.
Pogrej srce, še smeh je treba Dati!


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (2) KOmentar RSS
Objavil/a Providence, v 08-08-2008 20:40,
1. jokam, torej sem (pesnik)
Tako je: če ne jokam, nisem pesnik. 
Napaja me samo bolest notránja, 
A sreča se mi zdi preveč vsakdanja, 
Da bi iz nje izšli mi stihi resni. 
 
Saj vem, da vse lepó, v kar se zagledam, 
Bilo je v bolečini porojeno 
Ali bo v živih mukah pogubljéno, 
Pa v poeziji se ne sprenevedam. 
 
In če že kdaj zatipljem do tipalke, 
Ki mi veselje zasignalizira, 
Morda za hipec srknem iz izvira; 
 
A kaplje sreče so le krhke talke, 
Ki nove mi izvabljajo verzalke, 
Ko sladka tekočina dehidrira.  
 
P.
 

Objavil/a isoncek, v 10-08-2008 09:36,
2. ne jokaj, P!
P! 
Hvala za oceno in še boljši odgovor! :)  
 
K
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!