Od mathea
|
Ko duša zavpije : luno razbije , mlečne sokove nesramno polije. Ne pluje več ladja brez jader - zgubljena Na nebu ne sveti več zvezda - nobena.
Pa srce vztrajno luno kašira, mlečne sokove s slamico nabira, eno po eno zvezde prižiga, da pluje čez čas spet ladja veselja v mavrično pisanih jadrih življenja. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |