čudovit
Napisal/a LORELLIA, v nedelja, 27. apr. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Spet mineva noč brez globine,
ki jo imenujem smisel.

In enako hitro raste praznina.

Hočem oditi od zdaj,
le zapreti bi mogla veke,
pa nimam dovolj moči.
Noč je močnejša od mene,
zatika se mi v grlu,
tako imam mnogo temnin.

Raste mi v zenicah,
utripa v trebuhu.

Šepeta mi ime,
ki ga imenujem smisel.

Čudovitega ni v mojem življenju,
ne tolažim se več s tem,
da pozabijo omeniti.
Niti s tem,
da se pozabim spomniti.

Zdaj že vem,
da imam navado izbrati gnilo jabolko.

In že vem,
da je bolje izbrati kamen.

In potem...
čudoviti, čudoviti ti...

Kako?!

Zelo se trudim dojeti...


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a abigail, v 28-04-2008 20:44,
1. Čudovit
Smisla in ljubezni ni mogoče doumeti...zelo lepo si to opisala iz globin svoje samote. 
lepe sanje 
Abigail
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!