Vpijam se v trenutek samote,
rdeče oči in nerazpoznavne kretnje
besede počasi izgorevajo
pepelnate linije nepomenske
lebdijo pod mojimi prsti
Otročje lahko je risati mavrice,
otročje lahko je pisati pravljice,
dokler te ne stisne v zadnji kot iluzionizma
minljiva realnost njihovega obstoja
Ko v sanjah nimam kam bežati
in je tvoja dlan zibelka, ječa
in grozeča kača
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (3)
Objavil/a abigail, v 16-04-2008 18:57,
1. status quo
Določene pesmi odkrijemo prav v določenih trenutkih...zanimivo, da je nisem prej opazila. To se mi zdijo momenti, o katerih je najtežje pisati in za katere se mi zdi, da se vlečejo v večnost. Pa vendarle tudi minejo, kar naenkrat lepe sanje, Abi
Objavil/a isoncek, v 17-04-2008 07:12,
2. Status quo
pepelnate pisati tvoja
so besedice za popravit
če je to preblisk trenutka, ki mine, ker pač mogoče vse vidiš preveč črno, potem je v redu. Se pobereš, pogledaš malo bolj "rumeno", pa je. Mine. Saj idealnih pogojev itak ni.
Če je pa to Spoznanje, da tako, ne gre...več...je pa hudo. In je treba bežat! Kam? in če sploh lahko...če je zibelka - dlan premočna (ječa) ali pa grozeča kača ne daje možnosti. Status quo?
Jaz upam, da je tisto prvo. Poglej rumeno!
LP Kočijaž
Objavil/a emily, v 17-04-2008 08:11,
3. status quo
na srečo je bilo bolj tisto prvo. in se je stopilo s prvim bolj toplim dnem. hvala za dobre ocene(in tudi dobre želje)