Podarjam te Soncu kamen surov, hladen greje mar grel bo misel hrepenenju bilko krhko mojo misel let bele ptice kroz črno pregrinjalo...
Misel lahkotno, nežno jutru ponujeno, neizbežno noč pozablja venomer na ustnah jo neizrečeno. Umazale bi besede nje svežino zmotile let te ptice nedolžnega svita v drobirju padlega utrinka. v
Povejte svoje mnenje prvi!