Včeraj popoldne, tričetrt na šestnajst.

V zraku ljudska pesem in vonj

po 24 let prihranjeni cigari,

v ustni votlini  natopljen antihistaminik.

Po obrazu prve gube

in popokane žilice v očeh.

V rokah dvakrat, stokrat, večkrat,

nazadnje sedemindevetdesetkrat

prestavljeno delo

in klišejska beda,

obešena okoli vratu.

Po stezah utrujena hoja,

na licih molk 

in hitre solze.

Živeti, pusti me živeti!

Počakaj do jutra, mi pravi.

Danes, zgodaj zjutraj,

ko se dlan umiva z roso.

Stopim čez črto

in prvič ustrelim nasmeh,

sonce me požgečka po nosu,

srce znova požene kri v žile,

spet napraskam si rebra v lok,

spet sestavim si luskasto kožo,

spet shodim kot kakšen otrok.

Kako lepo je spet živeti!