V neskončnosti časa, glej zdaj tu sem ...
in bom večno ob tebi.
Pijem nebeško mano, utopljen v vesolju
tvojih zenic dremotnih,
padam v zamaknjenost, kadar prvi dotik bežni,
iskra preskoči ...
in neti pretoke,
jih čutiš?
Kako nastajajo, gomazijo po tebi
drobni vrtinci – mehurčki?
Se pnejo navzgor, po voljnem telesu?
Frfotajo? Sle tvoje metuljčki?
Okajen oranžne omame
se zagledam v razmetane
pomaranče.
Ta tvoj ljubi okus vsepovsod,
se kadila tok vije po sobi,
laminarno ovije v silhueti
tvoje svile života ... astralni svetlobi.
Izstopiš iz dimne zavese, pajčolana lepote,
ožarjaš z vročino
prekipavajoče sredice,
mikavne krasote.
Vpijaš gosti zrak naslade,
kadar desetero razkrečenih prstov vtira
oranžnega olja v podkožje.
Božanska mira ...
Zleknjena noge razpiraš, vabiš v svoj svet?
Zrak zapuhti v razbeljenosti tvojih dišav,
zmes sladkih omamnih vonjav.
V zamaknjenju razuzdane cvetlice odpiraš oči,
preblediš, se ustrašiš, medliš,
ko s stene nabrušen
zasveti se nož!
Preteče konice sij oplazi tvoje roteče telo ...
Zakričiš!
A z bodalom zgolj kosam razmetane pomaranče,
na pohujšljivi knjigi predrzni,
jim slednjič stiskajoče jemljem življenja,
ko v njih se okoplješ
sladkem soku,
omame hotenja ...
curlja ti po vročem telesu,
priteka v sotočje nektarjev,
ko srkam cedeče sladkosti,
narave čudesu.
V pohoti zbujeni razparaš
še zadnje tančice,
zavore, blokade,
v meglicah oranžnih sredice,
zvijajoča hotne
meglene naslade
vnema te sla,
nimfa potrebna me zgrabiš,
zdaj vsrkaš me vsa.
V sok dišeči gladko spolzim ...
razpiram, potujem,
razcveteno te damo
odsotno drseče obdelujem ...
Zdaj duši prevzel je nagon ...
peklenski razvrat,
žival lepljiva zleknjena
zagrizem te v vrat,
v prihajanju tvojem
vulgarno do konca nabijem,
tvojo ženskost oranžno
z belino ekstaze zalijem ...
Spet ovita mehkobnih objemov zdaj sanjava v mraku.
Žile nemirne zaliva potešitev ...
zaziblje v spanec,
zadovoljitev ...
Oranžno!
Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)
