Spet bom hodil bos. Ne čutim zemlje. Ne čutim trave. Ne čutim peska. Ne listja pod nogami. Niti spon, ki vežejo preteklost v teh steklenih škornjih.
In bodlo in peklo in božalo podplate. V pepelno siva jutra, v meglice sanj. V sončno zarjo smeha, tja in spet nazaj.
Spet bom hodil bos, da ne pozabim nate. V soju svetlih zvezd, da ne pozabim nase. 31.12.2007