| Napisal/a maja04, v četrtek, 27. dec. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Samotna meditacija v temi
mi le še ostane po preteklih momentih.
Kot kamen sem, ki obmiruje po plazu.
Seznam nasprotji mi pleše pred očmi;
trdno zaupanje v pravo odločitev,
ki pest mu kaže ponovna zmota.
Kaj naj dosežem s preprostostjo?
Surova kot je ne mami nikogar.
Zlati prefinjenosti ne pripadam.
Praznična glazura ne prevzame,
še nikoli ni preslepila, zakrila;
skoznjo zareže razočaranje
- ob spoznanju tebe?
Si to res ti?
Kako naj še zaupam?
Zakaj se tudi ti umikaš za maske?
Odstranim obleko, kožo,
s prsti razmaknem kosti in meso,
pokaži mi srce!
Govori resnico, povej jo meni,
nečesa se moram okleniti,
nekaj resničnega rabim,
ker po vrvi pretvarjanja polzim,
polzim globoko v črno pozabo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
