Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Zraven mene si
kakor da te ni -
na drugi strani mojih sanj.

Sploh me ne poznaš,
prazno je, kar daš,
ne slutiš več pričakovanj.

Nič se ne zgodi,
ko gledaš me v oči,
več ne čutim sreče.

Tudi jaz te ne poznam,
prazno je, kar dam
in bežiš od mene, kot iz ječe...

Kar tako v tri dni
tavava v megli
in iščeva spoznanje:

sva se kdaj ljubila,
zakaj sva izgubila
srečne, skupne sanje?

Podivjani svet
v vojni spet in spet
pobija vse, kar se ne brani;

mar krutost je sveta
tudi naju dva
ujela v skupni rani?

Prezgodaj ostarela
in premalo zrela,
da bi dala si prostost,

vsakič teže
naju veže
neštetokrat zakrpan most.

Ker oba trpiva,
kot si ne želiva,
si podava roke;

tujca v megli
drživa  se smeri
in ljubiva otroke.

A vsaka rana
je kot hrana
iz katere kri

naju spaja
in osvobaja
čustvo, ki vztrajno tli.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Providence, v 21-12-2007 18:14, 1. tujca Pohvalim naj tole:  Prezgodaj ostarela  in premalo zrela,  da bi dala si prostost,    vsakič teže  naju veže  neštetokrat zakrpan most.   Res lepo povedano, izvirno, tekoče in privlačno.  Ostalo dokaj vsakdanje, nekje v povprečju po mojem mnenju.  P.