Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Iz tvojih oči
kot pošast iz noči
zažiga me strast.

Ognjene želje
me žgejo v srce
in ujamejo v past.
 

Brez uma od sreče
tebi rane skeleče
s svojo toploto blažim,

v blaznost prignana
in izigrana
je nazaj ne dobim.

Moj up je odveč,
saj ljubim preveč
in sploh nisi ti kriv;

tebi je prav
in čisto nič žal
za vse, kar si dobil.

V sebi se žgem
in ne vem, naj umrem
ali od želje znorim?

Iz obupa v ta kres
zaplešem svoj ples,
da do konca zgorim...

Ni tebi nič mar,
da v meni požar
spreminja ljubezen v pepel?

Veš, prišel bo ta dan,
ko boš vanj pihal zaman,
da bi te znova ogrel.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Leo Modrin, v 21-12-2007 12:48, 1. Ko ljubim preveč... ... v tvoji pesmi sem začutil nekakšno odslikavo, eno izmed možnih nadaljevanj svoje pesmi Ljubezen, med prozo in poezijo, ki se ni zgodilo in se verjetno nobeno ne bo nikoli zgodilo ... želim ti, da čimprej minejo tvoje bolečine.  Lp, leo Modrin