Napisal/a zakawsky, v četrtek, 13. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Ne legaj med tise,
ne sanjaj mojih dlani v žitu,
ne čaraj svetlob v marmor
mojega obraza.

Razprhni se nad tolmunom
tihih dnevov,
ko sem nasmeh na prvih marjeticah
in čakam na sonce tvojega poljuba.

Skloni se nadme
in zapri me v dlani,
da bom kot metulj v albumu
in kamnita solza prednikov.

Odkleni mi palačo tvojega časa
in sprejmi moje papirnato srce,
na katerega bova napisala pravljico
ki vnema poljube...

joj, papirnato srce gori...!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Providence, v 14-12-2007 15:28, 1. papirnato srce V zadnjih dveh kiticah, bi rekla, je zmanjkalo izvirnega zanosa, ali pa je pesem zazvenela prevsakdanje v primerjavi z visoko metaforiko prvih kitic. Vidim pa, da imaš rad marjetice ...  V prvih dveh kiticah so mi všeč vse metafore, v tretji pa kamnita solza prednikov.  P.   Objavil/a ajda, v 14-12-2007 15:57, 2. papirnato srce Kaj cem razpredati, enostavno vsecno!    lp, ajda