Mrakobnost nedeljskega popoldneva.
Krik notranjega nemira
pričakuje mehkobo miru, tolažbo tišine...
Počasi jesti, počasi hoditi
zadihati zrak
poslušati šepetanje dreves
v popoldanski svetlobi...
Pogasiti brbotajoči vrelec v meni,
nostalgijo slik in zvokov,
poiskati v tvojih laseh navdih večnega,
v tvojem objemu varen dom,
da se lahko zvečer mirna pokrijem
z odejo novega upanja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.