Odeto
Napisal/a neznana, v torek, 20. nov. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Besede oblečene v pliš
odete v mehkobo
v brezkrajnosti topline,
se izgubijo v črno temo...
Zagrnejo jih črne zavese
pokrijejo jih debele odeje
zalije jih črna nafta
zasuje jih sivi pesek...

Potlačene in zakrite so
težko jih je najti
privlečem jih na plano
pustim jih v zraku obstati...


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (2) KOmentar RSS
Objavil/a neznana, v 22-11-2007 21:09,
1. Odeto
z besedami lahko izrazimo marsikaj, a včasih z molkom povemo več...
 

Objavil/a Providence, v 22-11-2007 23:06,
2. odeto
Karmi, dovoljeno in še več, zaželeno je, da komentiraš tudi pesmi drugih avtorjev, ne le lastnih. 
 
K pesmi: malo napihnjene prispodobe, preveč 'črnine' za moj okus. Moti me tudi vsa teža (zagrnjenost črnih zaves vzbuja asociacijo na težke plišaste žaluzije, debela odeja, črna nafta, vse to je gosto, težko), ki jo potem pustiš obstati v zraku. Seveda razumem, da gre za prispodobo, kljub temu pa me ne prepriča najbolj. 
Navzgor pa je vseeno potegnil oceno ravno ta kontrast med težo in zrakom, predvsem pa 'vsebina' oz. sporočilo pesmi, ki me spominja na tisto Gibonnijevo priredbo: Moglo bi bit', da je lakše umrit nego ljudima reč' oprosti. Oplišene besede razumem kot lepe, prijazne, obzirne in ljubeče besede, ki jih prepogosto prekrijejo jeza, nestrpnost, brezbrižje. Ti pa si protagonistka te podobe, saj boš te besede vrnila med ljudi oz. nad nas, v zrak, da jih bomo spet začutili.  
P.
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!