Tik nad tlemi: trdimi in pekočimi, je drsela nežna lahkotna kepa vate. Zatikala se je v iz tal sikajoče bodice. Puščala vlakno tu, vlakno tam in počasi postajala vedno manjša in manjša.
Na črnem asvaltu, kjer zvečer v luninem siju skrivnostno zasijala je modra meglica sanj, pa se je z iskrenim nasmehom priklonila luni in nabirala nitk do jutra, da zvečer morda teh nekaj ponovno zasije:
v temi bombažne duše.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.