Napisal/a Zenny, v sreda, 31. okt. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Moj narod je epidemija,
živeča, dihajoča kuga.

Nimamo nicesar, a nabiramo se vec nica,
in se bahamo o nicemnosti kot da nekaj pomeni,
ko je še to, kar nosimo, manj kot nic,
ko naše stvari pripadajo, a ne nam.

Ne cutimo nicesar, dokazujemo drugace
z drogami in umetnim veseljem, ki
skozi in skozi dokazujejo, da vse kar cutimo
je le bolecina nicvrednosti.

Ne mislimo - nic, zavajamo same sebe
in poskusamo misliti velike misli, ko
pa mislimo le malo. Mislimo o nicemer,
mi cutimo le nic, o nicemer.

Vecno zbiramo nase misli, sanje,
custva in upanja, v luknjo brez dna,
a nikoli ni polna, in mi jo se vedno polnjemo,
same sebe trpamo, a nikoli nismo nasiteni.

Lakoto prenesemo z dotikom,
jemo in nismo siti, gorimo in se vedno
cutimo nic, smo navdihnjeni, a ne mislimo,
korakamo, a ostajamo na mestu.

Mi smo slepi, revni, otopeli ljudje,
damo vam naso slepoto, naso revscino,
naso otopelost, ignoranco, strah in
naso popolno aroganco.

Daj, primi me za roke,
kaj noces neozdravljive bolezni mojih ljudi?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a bitje, v 12-11-2007 18:48, 1. Odg.: Nič Nekdo je vprašal: Kdo ste vi, prebivalci zemlje? In modrec je spregovoril... o nenasitnem bitju.    Pesem dojemam kot navdihujočo in lepo, da, lepo.