Vsa obupana sedela na balkonu
in kričala na luno, ki mi noče nehati kazati jezika.
Ne morem spati, saj se zvezde znova in spet povezujejo v tvoje ime,
v temnih krošnjah dreves pa prepoznavam tvoj obris.
Že mi uspe pospraviti solze in obup potlačim v pozabo,
ko se prikaže še zvezdni utrinek
in mi pljune v obraz.
Hvala Mati narava. Hvala!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 14-10-2007 10:00,
1. Pljunek
ko si se upala, da so ti zvezde naklonjene, morda zadnja bilka pred slapom solz, ti se zvezde obrnejo hrbet, "spuknejo" v obraz... super, ni kaj