Hvmanvm svm, nihil hvmanvm,...
Napisal/a Yggradsil, v ponedeljek, 10. sep. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (2 glasov)
 
Med žveplenimi angeli
pepela porušenih mest
stoji človek raztrganih ustnic
in udarja z žlico ob bikovo glavo.
 
Nekje daleč
železni kip spečega leva
ob vsakem udarcu odpre gobec
in ljudje mu prisluhnejo.

Med predirnimi kriki odsekanih udov
šepeta besede slabosti, človeške laži
resnice, ljubezni in vere.

Krvavi zobje zagrizejo
v prsi trohneče praznine.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (3) KOmentar RSS
Objavil/a Providence, v 11-09-2007 12:05,
1. hvm....
Apokalipsa atomskega veka, naslikana živo, da spominja na filmske spektakle ... Grozovita eksistenčna stiska, ki smo jo porodili sami ... Prva dva verza morda malce baročna, naprej pa super. 
P.
 

Objavil/a Mrlič, v 12-09-2007 21:22,
2. ava
Tvoj temačno zavit in zabrisan stil pisanja (kateri me tudi pri tej pesmi ne razočara) mi je zares izredno všeč. Si eden redkih avtorjev, ki obremeni možgane da ga lahko razumeš in te ob razodetju pusti brez sape.
 

Objavil/a kiara, v 17-09-2007 19:22,
3. humanum sum
tako težko in temačno zvenijo tvoji verzi...a kaj, ko so tako tako resnični in prelepi....hvala
 




Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!