Umor 1
Napisal/a Providence, v četrtek, 23. avg. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Táko strašljivo zeleno kapljanje jutra v moje odprte oči.
Kdo razumel bi srce, ko vanj planejo bridki prividi noči!
Steklena podoba karizme svetá, ki razvodeniti se skuša.
Nekje v mojem otrplem telesu neskončno ponižana duša.

Zagrebel si z róko pod tanko povrhnjico vse do najslajših spominov.
Si jih scefral v grenke odtenke solzá in v mrve krvavih rubinov.
Rabljeva nežnost tvojih rok bila je poslednji nestrpen dotik.
Potem samo črna pahljača lovk bolečine in v grlu skrčeni krik.

Je videl rumen lunin krajec strgano senco na beli ploskvi ledu,
zvezdni utrinek v razlitem očesu histerične pege strahu -
pa sem bila samo jaz, razjazena in sama sebi neznana.
Sto načinov imaš - a vzeti nekomu sonce najhujša je rana.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 24-08-2007 08:41,
1. Umor 1
zanimivo, kako znas biti kontrastna v svojih pesmih, morda je to tisti car, ki ga marsikdo ne zna izkoristiti, mu ni dan in v njegovih pesmih se to se kako izraza. Ti pa delas zelo razburkane preskoke...znacajska poteza ali pa poskusanje pisanja na vec nacinov.... 
iskanje tistega tapravega... kaj vem.... 
 
lp, ajda
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!