Peneči se valovi drobijo steklenico, v katero je ujeto življenje.
Veter nosi poslednje razbitine otopelega stekla.
Sonce hladi pekoče vreznine.
Nežen, božansko moder hlad prevzema goreče telo.
Stebri globoko v dnu in lesene deske.
Brezskrbno hitiva z dotiki.
Slana koža, mokri poljubi oviti v strast.
Drug z drugim se utapljava.
Z luno tiho spregovoriva in izgineva v globino.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a ajda, v 25-07-2007 20:26,
1. svoboda poletja
Peneči se valovi drobijo steklenico, v katero je ujeto življenje. Veter nosi poslednje razbitine otopelega stekla.
uh... carobno ....
ujetost carobnosti v svobodni misli poletja...ki se kako vabi...pusca svoj pecat ..zna pa tudi boleti....
lp, ajda
Objavil/a taj*, v 25-07-2007 20:52,
2. ...
ravno čarobnost poletja ja... ki nas prevzema in nas dvigne, pa nas potem spet vrže v tla in tam pusti bolečo sled...