Od Matej
|
Črni nad menoj oblaki bde
že od usode moje rojstva.
Spomin mi, željan spokojstva
v temni noči z nespečnostjo kale.
Ni žlahtne rož'ce in ni sonca,
ki usodo črno mojo prepodi,
le-ta se z roso jutranjo zbudi
in ni v večnost njen'ga konca.
A lej ta žarek, up bedeč,
je morda ljub'ce to ročica?
Kot dotika nežnega želeč,
visoko kot svobodna ptica,
kliče me v objem hoteč.
Se zavedaš pesnik te ljubezni klica?
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|