Napisal/a Stella, v sobota, 16. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V svetu svojem
si postavljam prihodnost.
Vidim pot in živim razigranost.
Iščem se in napredujem;
načrtujem, izpeljujem...
pa me ustavi on...
jaz pa naj mu izkazujem vdanost?!

Sedaj preklinjam in pluvam v sebi;
zakaj usoda me vleče k tebi?!
Kdaj bom močnejša, kdaj bom zrelejša,
da ti vrnila bom tvoj udarec;
v obraz ti povedala,
da si bedak, zguba in lutka -
ali pa vse to veš že sam?!

Ne, ljudje;
nisem razočarana, ne potrta.
Nisem neljubljena in osamljena.
Sem ženska in to je napaka;
smeje se iz ogledala mi spaka!
Da, ljubi moji;
to ni norost, ne svovraštvo.


Le to je;
da je ranjen moj ponos.
Da ti ne pridem pod kožo.
Da se ne znam smejati
tvojim bedastim šalam.
Da te ne potrebujem...

Da sem užaljena!!!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Nežika, v 18-06-2007 10:04, 1. Užaljena Najbolj boli  ranjena duša,  a ne pozabi  sreča vsakega izkuša,  enkrat pride, drugič je ni,  a ohrani ponos  nasmeh mu vrzi pod nos!   Objavil/a Nežika, v 18-06-2007 10:12, 2. Užaljena Ups, pozabila sem Stella   Pa prav lep pozdrav Nežika