Od bask
|
Zgrudena postava, zagledana v bolečo črnino svoje duše, počasi polzi po odpadajočih listih, umirajočih dreves, ki čutijo bolečino propadajočega telesa, vidijo stekleno, proseče oko, prepojeno z neutrganimi solzami, in jočejo v jasno, kruto nebo.
Odhaja, s sklonjeno glavo v svet, ki raste pod strtimi nogami, pada kot izmučena, pretepena žival, ki sluti svoj konec, in se vpraša ZAKAJ? Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |