Žarek vznemirjenja
Napisal/a Tomi, v sobota, 24. mar. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Zbudil sem zjutraj se ob njej
z občutkom lakote po tej goloti
jutranji žarek se prebil
obstal na njeni je lepoti.

 

Prežet od mira in nemira
razburjala mi je srce,
ko gledal sem kako drsi
po njej ta žarek v samoti.

Njegova pot je kazala
kako znam strpen vedno biti
pred očmi se mi je razpršil,
razsvetlil je njeni dve pohoti.

Napol budno ji telo
se je kot moč vzmeti napelo
globok vzdih mi je dejal,
sedaj se bo ali ne začelo.

Roka sama segla je
tja kjer je spolna sla najslajša
začutil v lastnem sem drgetu
njeno sramno kost napeto.

V mraku tiho je ležala,
ko sproščal sem vzmeti teles,
pokazal sem ji krivca sreče
ki se prebijal skozi luknjico
temnih okenskih zaves.

 

 

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a Spikerca, v 28-03-2007 16:57,
1. Žarek
Simpatično napisano, slikovito :)
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!