Napisal/a svobodna, v sreda, 17. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Minljivost pogleda vidim v tvojih očeh,
kako sva tiho stopala po različnih poteh.
In morje in piše vetra zapustita domišljijo.
V življenju mojem znova vsi ljudje neprestano hitijo.

Ne vidim bližnjih gora, njih cvetje.
Ne slišim glasnih voda, njih petje.
Ob vse čute mi um si prignal,
ko ti, le ti to bol bi poznal.

Se svoje sence umorjene bojim,
nje čustva in ljubezen tajim.
Ko zrem tam, na skali v nebo,
ne vem, da ljubezen izumrla ne bo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a mah, v 19-01-2007 07:48, 1. Ta bol! všeč mi je to prelivanje narave v tvoje občutke... kako se človek lahko poistoveti z njo. kadar je hudo in kadar je lepo, aneda?  (naj ti bo večkrat lepo in naj se bol spremeni v vrisk z gora...)  bodi lepo.  mah   Objavil/a spakica_, v 19-01-2007 18:43, 2. ... tako ja.  najlepše je, ko postaneš del narave, živiš, dihaš z njo.