Napisal/a sabina, v torek, 09. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko se več ne bi spraševali, ko popotovanja ne bi več bilo...

Vsakič, ko je zaspal, odšla sem v daljave, misli... Zasanjano zrla v zvezde na nebu. Našla ničesar, le še...? Postala duh sem, lebdim nad njim. Bog! Zakaj si zaspal!?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Neva, v 13-01-2007 06:56, 1. Vsakič kratka pesem v prozni obliki. V njej pa je zgoščeno kar nekaj bistvenih bivanjskih vprašanj:o življenju, o negovi končnosti oz, neskončnosti in o vprašnju Boga.  Vprašanja na katera je težko najti odgovore s čistim razumom in zato človeštvo plašijo že od vedno, ker za človeka smrt ni ravno sprejemljivo dejstvo.  Tvoj izraz je posegel po nedokončani misli,  po izpustu besede, po direktnem nagovoru...  V pesmi si zapisala tudi odgovor: Našla (nisem) ničesar, le še...A z odgovorom se z njim ne strinjaš. Iščeš naprej, v Bogu, in upaš, da vendarle je več od najdenega....  lp  Nevenka